Ga prepoznate: vrnitev starega znanca slovenske košarke

Žarko Đurišić med EuroBasketom 1993. Foto: Guliver Images

Minilo je okroglih 30 let od trenutka, ko je zapustil Ljubljano, ki je bila pred tem več kot desetletje njegov dom. Bil je košarkar in trener Olimpije ter član zgodovinske prve samostojne slovenske reprezentance. Žarko Đurišić se je na kratko vrnil v Ljubljano, tokrat v službi Minnesote Timberwolves.

“Prisedite, prisedite,” je v še vedno vzorni slovenščini dejal, ko smo ga prosili za krajši pogovor. Med številnimi skavti iz lige NBA, ki med EuroBasketom do 20 let v ljubljanskih Stožicah spremljajo mlade upe, smo ugledali znan obraz. Zanj bi bil sicer precej bolj domač Tivoli, ki je bil sprva predviden za prizorišče prvenstva, a se je danes 65-letni Žarko Đurišić, Črnogorec s slovenskim potnim listom, tudi v največji dvorani v državi počutil zelo sproščeno.

“Poglejte, koliko nas je. Prvenstva mlajših kategorij so že po tradiciji magnet za skavte. Žal mi je sicer, ker na ljubljanskem turnirju manjka kar nekaj zanimivih košarkarjev. Ameriške univerze so namreč močno posegle v ta bazen,” pojasnjuje uslužbenec franšize Minnesota Timberwolves, s katero sodeluje že 30 let, v zadnjem obdobju kot direktor mednarodnega oddelka skavtov.

Žarko Đurišić: nekoč in danes: Foto: Aleš Fevžer/MaPa

In čeprav se je v teh letih dostopnost košarkarskih vsebin močno povečala, tako da je vpogled v skoraj vsakega košarkarja mogoč že z nekaj kliki, Đurišić še vedno prisega na spremljanje v sami dvorani. “Tehnologija je res močno napredovala. A še vedno sem mnenja, da so številna spletna orodja v prvi vrsti pomagalo oziroma dopolnitev. Oko je še vedno oko. Na tekmah človek vidi tudi odzive, govorico telesa, gibanje … Zato sem zagovornik spremljanja tekem v dvoranah,” pravi.

V Minnesoti so medtem aktivni tudi na košarkarski tržnici. “Smo v fazi prenove. Ekipo sta zapustila Julius Randle in Naz Reid. Iz Reala smo pripeljali Treya Lylesa. Najbolj odmevna okrepitev pa je seveda LaMelo Ball. Jasno, še vedno imamo v svojih vrstah Anthonyja Edwardsa ter nekaj pomembnih nosilcev, s katerimi bomo skušali konkurirati Oklahomi in San Antoniu. Želimo storiti korak naprej. Ali je to realno, bo pokazal parket,” je z rameni skomignil dolgoletni delavec v ligi NBA.

Luka Dončić proti Đurišićevi Minnesoti. Foto: Profimedia

O moči LA Lakers ne želi ugibati, je pa prikimal, da je lani tudi njega presenetila kupčija, po kateri je Luka Dončić zapustil Dallas in se preselil v Kalifornijo. Šok je, kot pravi, vendarle pretirana beseda. “Luka je v prvi vrsti izjemen košarkar. Kar se mu je zgodilo v Dallasu, je dokaz tega, da v ligi ni povsem zaščitenih in nedotakljivih košarkarjev. A to se dogaja. Luka ni prvi in ne zadnji,” pripoveduje Đurišić.

Tokratni obisk Ljubljane je izkoristil tudi za srečanje s starimi znanci. Ob koncu tedna se je družil z Borisom Gorencem. Med tekmo Turčija – Francija smo ga videli v klepetu z Juretom Zdovcem. Zagotovo pa se bo našel čas še za kakšno kavo ali kosilo. “Na Ljubljano me zanesljivo vežejo najlepši športni spomini. Na Olimpijo, na slovensko reprezentanco … Tudi mesto me je zaznamovalo, čeprav je seveda jasno, da je to zdaj neka nova Ljubljana, drugačna od tiste iz leta 1985,” se je nasmehnil naš sogovornik.

Z Olimpijo (št. 15) je leta 1994 osvojil evropski pokal v Lozani. Foto: Aleš Fevžer

Žarko Đurišić sicer spada med tiste športnike, ki so se v Slovenijo preselili še globoko v času nekdanje skupne države, ob razpadu pa prevzeli državljanstvo in branili barve novonastale reprezentance. Leta 1992 je zaigral na zgodovinski prvi tekmi proti Hrvaški, nato še v olimpijskih kvalifikacijah in leto zatem na EuroBasketu 1993 v Nemčiji. Po končani karieri je na kratko presedlal še v trenerske vode in bil leta 1996 z Olimpijo prvak tudi na klopi. Kmalu zatem pa je prisluhnil klicu iz ZDA, kjer bo verjetno ostal tudi po upokojitvi.